Ne vem, kje naj začnem, nevem niti, ali naj sploh napišem to objavo o svoji izkušnji v Brežicah. Prvič zato, ker se mi zdi  brezveze, ko se nekateri hvalisajo s print screeni smsov, da so darovali 1e dobrodelnim organizacijam (moja objava je nekako podobna), drugič, ne da se mi ukvarjat z negativnimi/sovražnimi komentarji, za katere smo slovenci eksperti.
Potrudila se bom vse skupaj opisati čim bolj objektivno in ''očiščeno'' svojega mnenja in stališča do trenutne situacije.


Vem, da s tem, ko sem šla tja nisem pripomogla h dvigu slovenskega BDPja, begunski krizi, vojni v siriji, (de)stabilizaciji EU... skratka, moj vpliv je minoren oziroma zanemarljiv.

Za začetek, pozabite na vse predstave o tem kaj naj bi se dogajalo v Brežicah po prikazu medijev. Če niste bili tam, žal ne veste kako je, ker spremljanje preko FB in medijev ni ravno kredibilno. Vsak je lahko pameten in nudi ''podporo'' preko FB komentarjev, to je najlažji, se strinjam.

 Poudarila bi še, da vseh beguncev nikakor ne smemo metati v isti koš, razlike med njimi so enormne.

V torek popoldne sem šla na sprehod s svojo najboljšo prijateljico. Zadnje čase so najina glavna tema pogovora begunci, zato sva se v afektu odločili, da je najboljše, da si trenutno dogajanje ogledava na licu mesta. Prijavile sva se preko obrazca na spletni strani slovenske filantropije in v roku pol ure že dobili klic, če bi lahko delali naslednji dan nočno izmeno. Rekli sva ja, iz društva so nama rekli, da naju tekom dneva pokličejo in o vsem še obvestijo. Do 20.30 ure zvečer naju ni poklical nihče, zato sem klicala nazaj, kjer sploh niso vedeli kdo sem, niti nič. Nekako smo se uspeli dogovoriti. Skratka, organizacija prostovoljcev tega društva ni ravno najboljša.

Naslednji dan smo se dobili ob 16h v Dobovi na železniški postaji. Prvi stavek, ''razsaja kolera in tuberkuloza'', prostovoljci dobimo rokavice in masko. Govorilo se je še o neki eksotični bakteriji, ampak to so zgolj nepreverjene informacije med prostovoljci. Od tam so nas odpeljali na policijsko postajo v Brežice, kjer smo počistile vse smeti na območjih, kjer imajo ''zagrajene'' begunce. Smrad je bil neznosen, še dobro, da sem bila prehlajena. Kaj vsem sem pobirala med smetmi, rajši ne bom pisala, med drugim tudi veliko ostankov hrane. Prostovoljec iz dnevne izmene je rekel, da so našli načrt, kako, kje in pri komu se mora nekdo javiti v Nemčiji. Tudi sama sem našla podobne listke, prijateljica isto. Nato smo v kombi zložili še umazane deke, ki so jih peljali v čistilnico, 3 prostovljke so šle zraven, zato sva s prijateljico ostali sami na policijski postaji. Vodja civilne zaščite nama je določil še par nalog in ko sva vse opravili, nisva imeli kaj za počet. Klicali sva najino koordinatorko, ki pa se žal ni javljala na telefon in ker nisva prišli, da bi tam sedeli na postaji, sva šli v prostore, kjer opravljajo postopke registracije. Tam sva se ''priključili'' Rdečemu križu. Organizacija prostovoljcev Rdečega križa je neprimerljivo boljša. Takoj naju je popisala policija, dobili sva akreditacijo za dostop še do drugih območij, ter podrobnejša navodila (med drugim, kaj narediti, če pridemo v neposreden stik - dotik z begunci). Ampak to je druga zgodba, ki je irelavantna in o tem ne bi pisala. Skratka, vse pohvale Rdečemu križu.

V prostorih registracije sem pomagala ženskam z otroci (jih oblačit, dat hrano, itd), kolegica pa je beguncem za ograjo nosila čaj. Ženske so bile zelo prijazne, vse so se mi zahvaljevale, večina jih sploh ni hotela vzeti hrane. Vse so mojih let, noseče in z vsaj tremi otroci. Prišla je punca,  visoko noseča s punčko staro približno 3 leta in dojenčkom, ki je bil brez čeveljčkov in brez nogavičk. Jaz sem skoraj zmrznila. Dojenček je bil preveč nemiren, da bi ga oblekla in obula, zato sem ga prijela jaz, da ga je obula mamica. Dojenček je bil ves pokakan, mamica pa je praktično komaj stala. Mali se je jokal, drl, bil je nemiren. Takrat sem se komaj zadrževala, da se mi ne ulijejo solze.

Vodja civilne zaščite naju je nato s prijateljico poslal delit deke in hrano h ograji, kjer so premeščali begunce. Tam sva bili še z ostalimi prostvoljci in prostovoljci iz Nemčije, ter slovensko vojsko in policaji. Vojakom in policajem lahko rečem samo kapo dol, meni bi se na njihovem mestu že zdavnaj zrolalo. Do beguncev so izjemno spoštljivi, tudi do naju s prijateljico so bili zelo prijazni. Vprašala sem jih, koliko časa že delajo, odgovor - 14 dni, brez urnika.

Okej, tukaj, 20cm stran od ograje, pa je bila zgodba malo drugačna, zato najboljše, da vse dogodke naštejem kar po alinejah. Kolegica je na vhodu v ograjen prostor vsem otrokom in ženskam delila deke, noben otrok ali ženska v prostor ni šel brez deke, zraven sta stala in to nadzorovala tudi 2 policista. Jaz sem za ograjo delila dodatne deke/obleke/hrano/vodo, če jih je kdo potreboval. Prednost imajo ženske in otorci, moški najprej dobijo šal/rokavice/kapo, če ostane kaj dek, jih razdelimo njim.  Ostale dogodke in dejstva najboljše, da naštejem kar po alinejah:
- po mojih ocenah, je bilo tisti večer 85% moških beguncev, manjšina ženske in otroci,
- po deke so hodili samo moški, češ, da je za otroke. Isti moški, ki je že imel po 2 deki, po deko pa je prišel vsakič z drugim otrokom ali pa je en otrok večkrat prišel v različnimi moški,
- moški ugrabljajo otroke in ko pridejo do tega kar hočejo, otroka kar pustijo in grejo, ko policaj otroka dvigne in vpraša čigav je, jih 10 dvigne roke, da je njihov,
- moški ima 5 dek, ženska in otroci so brez čevljev, moški deke ne bo dal (čeprov je ovit že v 5ih dekah),
- moški me je prosil za nekaj, v vsem tistem šundru ga nisem točno razumela kaj hoče, zato sem ga vprašala, če potrebuje nogavice ''socks'', odgovoril mi je ''no... sex... you'',
- moški je nosečo žensko brcnil v trebuh,
- moški je noseči ženski razbil nos,
- po deko je prišel moški s punčko brez čevljev, ovit v 2 dekah, deke mu  nisem hotla dati, rekla sem mu, naj v deko ovije punčko. Angleško jih razume 1%, nekdo mu je prevedel, kaj sem mu rekla, smejat se mi je začel v glavo, češ, da punčki ne bo dal deke,
- nekateri moški so hodili po deke in, ko sem jim rekla, da najprej ženske in otroci, so razumeli in šli,
- očka z veliko družino je najprej poskrbel, da imajo vsi deko, zase je sploh ni hotel, vzel je samo rokavice, za katere je bil neizmerno hvaležen,
- ženske in otorci spijo zunaj, moški notri v šotorih,
- moški je zelo lepo in kulturno vprašal, kam lahko vrže plastičen krožnik od obroka v smeti,
- moški z otrokom je hotel deko (otrok je deko že prej dobil) in ker mu je nisem dala, je začel šamarat otroka, da je jokal, češ zaradi tega, ker ga zebe. Deko sem mu seveda takoj dala, ni minilo 3 minute, ko se je moški zavil v deko, otroka seveda nikjer blizu,
- vse deke, ki sem jih delila so bile ravno iz čistilnice ali pa so bile še nove, zapakirane od Ikee, ki sem jih odpakirala pred njimi. Ženska je imela sivo deko (ki ji jo je na vhodu dala prijateljica), prišla je do mene rekla, da ji ta ni všeč in da bi rada deko rdeče barve,
- nekateri moški, ki so znali malo angleško, so mi pomagali pri prevajanju, kaj kdo potrebuje oz hoče, v zameno niso želeli ničesar,
- ko sem delila vodo, so jo vzele vse mamice z otroci, medtem, ko se so se moški (nekateri) zmišljevali, da nočejo vode, ampak juice ali mleko.

Bilo mi je grozno opazovat ljudi za ograjo, ko ležijo na mrzlem, na blatu. Človek se tukaj vpraša, kam je izginilo človeško dostojanstvo. Vem, da ne gre drugače in da se naši trudijo po vseh močeh, ampak še vedno, meni je bil ta del najbolj grozljiv. Živalsko. Ko to vidiš, veš, da imaš doma polno rit vsega, že če se lahko stuširaš 1x na dan.

S prijateljico so naju zopet premestili v prostore, kjer registrirajo. Vse slikajo in jim vzamejo prste odtise, večina jih je brez dokumentov. Nikoli ne bom pozabila ženske z novorojenčkom, kateremu je takoj po rojstvu mamica umrla v eksploziji. Nekdo ji je ukradel flaško za dojenčka. Povedala mi je, da ji neka druga mamica, ki prav tako doji, da nekaj svojega mleka za otroka.

Vsi, ki želite pomagat (ne glede na to, kakšno je vaše stališče do situacije) se lahko prijavite preko spletnih obrazcev. Dejstvo je, da je situacija kakšna kot je in da je pomoč potrebna, da bo vse steklo. S tem, ko pomagate, pomagate tudi policistom in vojakom ter ostalemu osebju, ne samo beguncem.

Še enkrat, kapo dol našim vojakom in policajem.

Obrazci za prijavo (klik) : Rdeči križ in Filantropija.

Najprej bi se Teji rada opravičila za pozno objavo. Oprosti. Veste, da nisem ravno naklonjena sponzorskih objavam, ker se potem počutim obvezano pozitivno pisat o izdelkih, poleg tega pa pišem o zadevah, ki jih sama rada berem in to definitivno niso sponzorske objave.
Ko sem prvič videla nahrbtnike, sem pisala Teji, če bi se lahko zmenili za objavo. Teja je bila tako prijazna, da mi je enega poslala zastonj.


Mislm, da tega, da so nahrbtniki čudoviti ne rabim preveč povdarjat, saj se vidi na slikah. Vsi so unikati in ročno izdelani. Poleg tega pa so še slovenski produkt, tako, da super duper, mormo spodbujat slovenske designerje! Barvo, motive, ketnico itd - vse si izbereš sama ali pa ga Teja naredi po tvojih željah.



Nahrbtnik najraje nosim na stran, ker pride kot zelo lep modni dodatek. Všeč mi je, da si lahko popolnoma navadno oblečen (kavbojka, majica) in s tem nahrbtnikom izpade nekaj posebnega, je pika na i na prepost outfit. Sploh poleti, kratke hlače, majica, superge in pa nahrbtnik, my ''go-to'' outfit.

Nahrbtnik naročiš kar pri Teji cena se giblje okoli 50 evrov:
njen facebook: Tejajeglichdesign & Teja Jeglic

Roza lasje so moj alter ego. Obsedena sem s to barvo las in odlično se počutim. Poleti sem se čez noč odločila, da hočem biti roza in to je bla ena mojih najboljših odločitev in dejanj ''out of my comfort zone''. Prvič sem se pobarvala pri frizeru - na blogu najdete tudi video. Ker se je  barva spirala zelo hitro, sem se morala pobarvati večkrat. Če se barvate pri frizerju, je to nerealen strošek, barvanje celotne dolžine las na približno 10 dni, če želiš res ves čas svežo roza. Tega si ne morem privoščit, pa tudi, če bi si, bi mi bilo škoda denarja.


Ko sem brskala po internetu, sem konstantno naletela na Manic Panic barvo v odtenku Cotton Candy Pink. Na slikah je bila barva točno taka, kot sem si jo želela - svetla, pastelno pinky. Barvo sem našla v frizerski trgovini Estela v BTCju.


V bistvu ne gre za barvo las, ampak za barvni balzam, ki nič ne uniči las. Res pa je, da če želiš, da barva prime, moraš imeti svoje lase čim bolj svetle (svetlenja las doma ne priporočam). Barvo zmešamo z navadnim balzamom za lase. Razmerje med balzamom in barvo prilagodimo na željo intenzivnosti barve. Jaz sem v recimo polno skodelico za muselije dala 5 žličk barve. Na laseh sem pustila delovati 1 uro in pol.

Barva je  ♥ popolna ♥, točno taka pastelno roza, ki sem si jo želela. Res je, da se hitro sprala (cca 5 pranj), ampak se je izpirala enakomerno in popolnoma, kar je super. Po tem je bila tudi moja blond perfektna, taka bež, peščena, zaradi tonov, ki so ostali od roza barve.

Manic panic barve ne morem prehvaliti, tako da če imate svoje lase svetle in če si želite kratkotrajne, drzne in ugodne spremembe, go for it. Zgubit nimate kej, ker se barva v celoti spere. Barvo dobite v frizerski trgovini Esetla v BTCju, imajo pa na voljo še veliko drugih odtenkov.
Za zimski čas imam v planu sprobat sivo in pa vijolično (sivka) barvo.

Dobro jutro! Gre za random objavo, trenutno se počutim tesnobno in mi paše pisat za blog. Čez 13 dni je 20. ljubljanski maraton, na katerega se pripavljam že od maja. Zastavila sem si cilj - 21km pod (ali vsaj okoli) 2 uri. Ta rezultat si res želim doseči, ker gre za osebno potrditev, ki vem, da bi mi ogromno pomenila. Vem tudi, da če tega ne dosežem, da bom razočarana sama nad sabo, čeprav je že pretečenih 21km samo po sebi ogromen dosežek, pa tudi če v 4 urah. 

Moj blog stagnira. Premalo objavljam. VEM. Sm slišala že neštetokrat. Ampak kakorkoli, faks je le prioriteta, zato sem vse stvari postavila na stranski tir in hvalabogu mi je uspelo diplomirati. In narest 10+ izpitov in 4 seminarske.  Diplomirala sm z 10, če se lahko malo pohvalim :D. Upam, da mi izostanek opravičite.


Torej, moja zadnja objava je bila o obisku pri kozmetičarki. Tina (moja kozmetičarka) me je že večkrat povabila na brazilsko depilacijo s posebnimi voski Lycon, ki naj bi omogočali pain free depilacijo. Vedno sem jo zavrnila, ker se depiliram sama in se mi je zdelo škoda, da ta vosek in svoj čas zapravlja na meni. Končno pa sem na njeno vabilo le pristala, ker sem bila od faksa tako uničena, da si nisem bila sama sposobna narest brazilske, prav tako ne morem narediti nagradne igre in napisati objave o zadevi, ki je nisem preizkusila na lastni koži.


Glede na to, da si sama delam brazilsko že cca 3 leta, sem na to bolečino navajena in mi ne predstavlja ovire. Nebom rekla, da ne čutim nič, ker bi lagala, ampak po vsej verjetnosti me boli manj kot pa nekoga, ki gre prvič, drugič, tretjič. Depilacijo si delam s sladkorno pasto, o čemer sem nekaj časa nazaj tudi pisala. Pri Tini sem se pustila presenetiti, ker me je res zanimalo, koliko bo bolelo. In ni. Nič. Čutila sem, da se spodaj nekaj dogaja, ampak bolelo pa ni, kakor imam v spominu, tudi trznila nisem. Nebom lagala, da nisem čutila nič, ampak bolečine ne morem primejati z navadnim voskom (npr. perron rigot in ostalimi voski v salonih).

Zakaj ne boli oz. boli manj? Zato, ker se pred depilacijo koža očisti, pripravi in namaže s posebnim oljem, prav tako pa so voski narejeni za zelo občutljivo kožo. Sam postopek res ni grozen, zato ga priporočam vsem tistim, ki na brazilski še niste bile, pa bi šle, ampak vas je strah. Naj omenim še to, da je bila koža po tem minimalno rdeča in nimam niti ene vraščene dlake (ko si sama jih ponavadi imam). Aja, pa s kolesom sem se še isti dan peljala brez problema. Tiste, ki me berete, veste, da sem fanatik na vonjave, tako, da katerakoli zadeva, ki lepo diši, im buying it! Vosek je v različnih vonjih - sivka, vanilija, čokolada.

Še ena čisto osebna opomba, opazila sem in bilo mi je zelo všeč, da Tina med postopkom depilacije vsakič uporabi novo palčko za nanos voska, tako, da iste ne pomaka v lonček in s tem ne prenaša bakterij v lonček z voskom, ki ga nato uporabi na drugih strankah (delovna temparatura tega voska je namerč nizka, zato ni vroč - ne speče in baketrije ne poginejo). Te stvari se v salonih pogosto dogajajo (in zaradi moje obsesivno kompulzivne motnje jih opazim), kar se mi zdi naravnost nagnusno, zato sem rekla, da vas opozorim na to in ko boste na depilaciji, bodite na takšne zadeve pozorne.


Tina se je odločila, da čisto vsaki izmed mojih bralk nekaj podari. Ena punca bo dobila brezplačno brazilsko depilacijo, vsaka sodelujoča pa bon za 5 evrov, ki ga koristite za depilacijo.
Kako sodelujete?
1. na FB vščekate Alaria kozmetični salon
2. delite to objavo, ki jo najdete na Alaria FB strani, The Beauty Law FB strani in na mojem osebnem FBju.


Zmagovalko bom izbrala 20. oktobra 2015!